Sprehod k sadovnjakom

iskanje primerne jablane / vtisi s sprehoda

Zadnjič si me peljal k sadovnjakom. Obiskal sem kraje, kjer rastejo visoke jablane.

Jabolka so vam ljudje že obrali. Spravili so jih za ozimnico, shranili pod streho, pred vetrom in mrazom. Ve ste ostale na travniku, še vedno zelene, a brez rdečih ogrlic. Toploto in svetlobo letošnje pomladi in poletja ste pretvarjale v okroglo, sočno meso. Prišel je veter ali človek in ga usul z vaših vej. Hvala za te sadove, hvala za občutke polnih rok, veselje med zobmi. Prevzema me veselje nad vašo usodo. Rastete in dajete. Na vzpetini hriba se venčate z nebom. Kako prijetno je stopiti med vas. Se sprehajati od ene do druge. Ko vas takole vidim stati v vrsti, me prevzame pričakovanje. Morda prihajate ali odhajate? Kam ste namenjene, kod greste?

Sedaj gremo jeseni naproti. Skupaj. Na istem hribu si delimo usodo. Če ena pade, manjka. Skupaj smo sadovnjak.

Sadovnjaki so stebrišča s pletenimi strehami. Čudovita so. Lahko posedaš pod njimi, lahko splezaš v veje in ješ z njih. Veselje raste na tem kraju. Nekje v tem prostoru, med debli in konicami vej, prebiva svečanost. Katedrale naših travnikov ste. Pomladi ovenčane z vonjem in barvo cvetov. Pričakovanje. Jeseni ovenčane s sladko težo in barvo sadov. Izpolnitev. Vseskozi pa rast.